03 56 70 200 tajnistvo@osik.si

PROSLAVA V POČASTITEV CANKARJEVEGA LETA TER OB DNEVU SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

Na naši šoli smo konec koledarskega leta zaključili slavnostno. V četrtek, 20. decembra 2018, popoldan in naslednji dan dopoldan smo pripravili proslavo, na katero smo se pripravljali še posebej zavzeto. Obeležili smo 100. obletnico smrti našega največjega pripovednika in dramatika, Ivana Cankarja, ter se poklonili plebiscitu za samostojno Slovenijo, ki je bil 23. decembra 1990.

Naš devetošolec je predstavljal študenta, ki raziskuje Cankarjevo življenje in se ustavlja ob odraslim že znanih, učencem pa morda novih »zgodbah«. Vsako »postajo« so izbrani učenci zaznamovali s citati iz njegovih del, dogajanje na odru pa je dopolnjevala tudi projekcija. Učenci knjižničarskega krožka so s pantomimo prikazali črtico Pehar suhih hrušk, za glasbeno podlago pa sta z istoimensko pesmijo poskrbela mladinski pevski zbor in učenka na brenkalu.

Dramatizacijo slavne enajste šole pod mostom, kot je Vrhničan imenoval pridobivanje življenjskih izkušenj izven šole, so sestavili in odigrali učenci 6. a razreda. Plesni pari iz petega razreda so nam zaplesali zibenšrit. Vadili so pri urah plesa, ki so jih obiskovali v okviru razširjenega programa. Tudi nemščina v 1., 2. in 7. razredu je novost, zato so se učenci predstavili z izštevanko ter pogovorom, v katerem so pokazali osnove sporazumevanja v tem jeziku – verjetno se je Cankar podobno pogovarjal na Dunaju.

Devetošolka se je lotila predelave Skodelice kave na sodoben način, odigrala pa sta jo učenca knjižničarskega krožka. Učenka 9. razreda že več let trenira twirling, predstavila se je z izbrano koreografijo.

Voščilo ob prihajajočih praznikih je povedala gospa ravnateljica, petošolca deklamatorja ter osmošolka pa so ga zaokrožili.

Prireditev smo zaključili zanosno, vsi trije zbori so s svetlečimi zapestnicami v rokah odpeli Ko se smeješ, učenca na kitari in bobnih pa še dve pesmi z mislimi o človeški dobroti.

Sceno so pri izbirnem predmetu likovno snovanje oblikovali več tednov; veliko podobo obraza z brki so dopolnjevali akvareli kavopivke, peharja s hruškami, hiše na Klancu in mostu nad reko.

Preden smo obiskovalce res »spustili« domov, smo jim ponudili suhe hruške ter piškote brke, ki so jih spekli pri izbirnem predmetu sodobna priprava hrane ter pri kuhanju, ki je del razširjenega programa.

Za konec pa še Cankarjeva misel: »Srečna je pot, če je ljubezen vodnik … Treba je samo prijazne besede in prijaznega pogleda in ozdravljena je vsaka bolezen in vsaka žalost je pri kraju.«

Mesto Ljubljana – Plečnikovo mesto

10. 12. 2018 smo petošolci odšli na ogled Ljubljane. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se zbrali na Kongresnem trgu. Tako se imenuje, ker so se v tistem delu Ljubljane zbirali ljudje, ki so se pogovarjali o kongresu.

Vodička nas je pričakala v parku Zvezda, kjer so poti preoblikovane v obliki zvezde.  Tam nam je vodička povedala vse o stari Emoni. Pokazala nam je severni del obzidja, ki je še ostal. Vse nas je zelo zanimalo, kaj se je zgodilo z Rimljani. Vodička nam je povedala, da se stari Rimljani niso znali dogovoriti, kdo bo vzel večji del premoženja in zato je Emona začela razpadati. Odšli smo do podhoda, v katerem je prikazan tloris Emone. Videli smo dve glavni cesti, ki sta vodili v Emono. Ti dve cesti sta se križali na sredini Emone,  kjer je bi  trg imenovan forum. Emona je bila zavarovana  z dvema jarkoma, ki sta vodila okoli Emone,  obzidjem in z obrambnimi stolpi na vsakih 60 metrov. V istem podhodu pa smo si ogledali še ostanke rimske ceste. Po ogledu smo odšli iz podhoda v Cankarjev dom, kjer smo pojedli malico. Po malici smo odšli v Parlament republike Slovenije. Ko smo vstopili v Parlament, smo najprej odšli skozi rentgen. V garderobi smo slekli bunde odložili nahrbtnike in se zbrali v koloni. Odšli smo v dvorano državnega sveta, kjer so nam razložili pravila v Parlamentu. Odšli smo v veliko dvorano, kjer zaseda državni svet, tam nam je vodička  povedala zanimivosti. V avli, pred dvorano državnega zbora, smo si  ogledali preteklost po slikah. Ko smo si ogledali Parlament, smo odšli do Opere. Ogledali smo  staro in novo opero, nova opera je črne barve, stara opera pa je roza barve, okrašena in lepša, kot novejša. Ogledali smo si Narodno galerijo, pred njo pa kip Valvasorja. Odšli smo do ponarejenega kipa Emonca, ki so ga ohranili v parku Zvezda. Zraven kipa Emonca pa je bil še star kamen grob, ki so ga naredili Emonci. Nato pa smo se sprehodili do Novega trga, si ogledali vodnjak. Šli smo čez Čevljarski most, na Stari trg in se ustavili pred Valvasorjevo rojstno hišo. Ostal nam je  še Mestni trg in tudi tega smo si ogledali. Ob Mestni hiši  smo videli ponaredek  Robovega vodnjaka. Odšli smo čez Tromostovje do Prešernovega spomenika, ki gleda na svojo Julijo. Nato pa odšli nazaj na avtobus in na Izlake.

 

Lina Kralj, učenka 5. a

Maraton pisanja apelov

12. in 13. decembra 2018, v tednu, ko praznujemo dan človekovih pravic, smo sedmo- in osmošolci pisali pisma za Maraton pisanja za človekove pravice. Sestavljali smo apele, to so pisma, ki jih pišemo vladam držav, kjer so določenim ljudem kršene človekove pravice. Številni učenci so pisali tudi krajša in daljša solidarnostna sporočila.

Za pisanje apelov smo sedmošolci izvedeli pred enim tednom, osmošolci pa so pisali že lani. Taka pisma pomagajo žrtvam kršitev, ker nekatere spustijo iz zapora, drugi pa so še zaprti, a imajo boljše pogoje za bivanje. Najbolj se nas je dotaknil filmček Amnesty International o tem, kako pisma ustavijo kroglo, ki jo rabelj izstreli v človeka, ki mu grozi izvršitev smrtne kazni.

Pri uri izbirnega predmeta šolsko novinarstvo smo učilnico opremili z gradivom in risbami (napisi, sveče, misli). Pred pisanjem smo si ogledali še posnetke o tem, kako take apele vsako leto pišejo po celem svetu.

Učenci smo se pisanja veselili. Tisti, ki dobro znajo angleško, so pisali res čuteča pisma podpore, ki jih bodo osebno prejeli ljudje, ki so jim pravice kršene.

Ajda Gobovc, 7. a

Gajin svet

Gajin svet

V četrtek, 13. decembra, smo si v Zagorju ogledali film Gajin svet. To je mladinska romantična komedija z elementi kriminalke. Opozarja na težave, s katerimi se v sodobnem svetu na eni strani srečujejo otroci, na drugi pa njihovi starši. Obravnava teme, ki so del našega vsakdana: ločitev staršev, odtujenost v družini in nevarnosti svetovnega spleta ter družabnih omrežij. 

Internetno geslo je kot ključ, s katerim zaklenemo in zavarujemo svoje stvari. Če je geslo šibko, ga nepridipravi zlahka razvozlajo. Za vsako napravo in za vsako aplikacijo zato uporabljaj drugačno geslo!

Učencem ni bilo všeč, da so ugrabili Gajino sestro Teo. Dobro pa se nam je zdelo, da jo je Gaja rešila in je bil konec lahko srečen.  Nekaterim gledalcem je bil všeč celoten film. Spet drugi so kritizirali, da je že po petih minutah pisalo “šest mesecev kasneje”. Večini se zdel poučen, a jih je mučilo vprašanje, če se je mama vrnila iz Afrike.

Ogled filma nam je pred novim letom podarilo Društvo prijateljev mladine Zagorje ob Savi.  Najlepše se jim zahvaljujemo in si želimo še kakšnega poučnega filma!

 

Nina Prašnikar in Sanja Trebušak, 7. a

Prekletstvo zelenih štumfov

Prekletstvo zelenih štumfov

V četrtek, 13. 12. 2018, smo si učenci druge triade osnovnih šol občine Zagorje ogledali predstavo Prekletstvo zelenih štumfov. Bila je v delavskem domu v Zagorju, začela se je približno ob 9.30 uri. Besedilo je napisal Janez Remškar, za režijo pa je poskrbela Nataša Grošelj. Zaigrali so jo člani dramske skupine osnovne šole Toneta Okrogarja.

Predstava govori o skupini deklet, ki si želijo, da bi se fantje zaljubili v njih. Na pomoč pokličejo dobro vilo Wilburgo. Najprej urok ne uspe, ker eden od fantov nosi zelene nogavice. Wilburgi ponagajata še nadvila Gertrude in njena nečakinja Frančeska. Na koncu vendarle zmaga ljubezen.

Igralci so predstavo zaigrali odlično, vendar pa so imeli težave z ozvočenjem. Igrala so le dekleta (tudi moške vloge). Med predstavo so pozabljali besedilo, zato je bila dokaj kratka. Imeli so odlične in kostume in sceno.

Beti Martinčič, 6. a

 

Orodna vrstica za dostopnost